2 komentarjev 1.09.2008 01:12 selemjan
Da, still alive and kickin’. Nisem obupal nad blogom - po izpitih bo spet obratoval s polno paro, morda pa se bo vmes še našel čas za kako objavico ali dve.
Jutri (zdaj je že čez polnoč) se bom spoprijel s prvim od štirih jesenskih izpitov, wish me luck. :>
2 komentarjev 20.08.2008 16:44 selemjan
To sem že enkrat objavil na internetnem forumu mn3njalnik1, a zaradi učenja trenutno novih zapisov ne morem pisati tako pogosto, kot bi si želel. Bolj kot za kratko zgodbo gre za vajo v slogu.
Na nek nenavaden način se začenja. Tako se razmišlja, kakor se začenja; kakor sneži, tako tudi gredo misli, ena na drugo, nanje pa še izjave in stavki. Potem imamo kopico. Delamo kepe iz misli in stavkov in jim pravimo sentence in polemika; nato pijemo čaj in prikimujemo. Tako sedimo v salonih in tako smo ljudje. Tako smo v kulturi in drug med drugim. Nato nekega dne prideš domov, misli se ti nabirajo okoli rora v glavi kakor rdeče mašnice, kravato nosiš kot pas, da ti telo ne pade dol. V resnici pa si bela, trepetajoča žival, ki moli pred spanjem in se zjutraj prekopicuje med rjuhami, da ji ni potrebno prezgodaj seči v jutro.
Tako je biti človek dandanes! Pa jaz, pa tule, pa tele ljudje tule, ki hodijo mimo mene, smo sploh ljudje? Mislim vas vprašati: pa imamo sploh srčno kulturo in tisto, kar iz elektrike v naših glavah napravi misel? Imamo duha, gospodje? Vemo, da je Bog vstal od mrtvih. A to vemo le z želodcem, ko nam v vinu prepojena hostija počasi brbota v trebuhu. Pa vemo to z mislimi? Vemo to z duhom? Nikakor, danes ne več! Ni več duha. So le še novinarji in socialisti; jaz, Janša in televizija. Vsakokratna politika, dnevna politika in nočna kurbarija; ali pa nočni spanec, ki se kot temni bivol napaja zdaj pri izvoru Red Bulla, zdaj pri uspavalnih tabletah.
3 komentarjev 18.08.2008 18:29 selemjan
Veliko je filmov o neutrudljivih lovcih, ki ne odnehajo, dokler ne izničijo svoje žrtve ali pa so sami izničeni. Seveda je najpogostejši razplet tak, da v finalnem obračunu žrtvi uspe premagati lovca. Vsi smo gledali npr. Osmega potnika, Terminatorja, Predatorja in podobne filme. V treh filmih, ki jih obravnava ta zapis, pa žrtev ni samo premagana, temveč je izgubila proti sili, ki je tako mogočna, da zna celo predrugačiti film v svoj prid.
Antona Chigurha (Javier Bardem) iz Ni prostora za starce (No Country for Old Men, 2007, Joel in Ethan Coen) ni moč zaustaviti, je kot kaka naravna sila. Je nujnost, ki lahko upravlja z naključnostjo; ko se mu zljubi, met kovanca odloči o usodi žrtve. Zdi se celo, da Chigurh vnaprej ve, ali bo padla cifra ali grb; met kovanca je le formalnost, ki ohranja iluzijo, da obstaja možnost preživetja. Povedano preprosto - če te je Chigurh obsodil na smrt, boš umrl tako ali drugače, z metom kovanca ali ne. Najboljše, kar lahko iztržiš, je to, da ti življenja ne vzame on osebno. Smrt LLewelyna Mossa (Josh Brolin) se zgodi offscreen, naivno pade v past mehiških kriminalcev. Veliko gledalcev se je počutilo oguljufane, ker smrt protagonista ni prikazana in da ga ni ubil Anton, toda kaj ni res, da Chigurh sam tudi rad ubija stran od gledalčevega pogleda1? Kot da je Chigurh, fatalist Jacques brez mojstra, mnenja, da je usoda njegovih žrtev (smrt) že “zapisana tam zgoraj”. Je tako samoumevna, da je ni treba vsakič prikazati.
Mrtva točka (Point Blank, 1967, John Boorman) gre korak dlje. Walkerja (Lee Marvin) med kriminalno akcijo izdata žena in najboljši prijatelj Mal (John Vernon), večkrat je ustreljen in smatran za mrtvega. Toda izdani vstane od mrtvih in hoče tisto, kar mu pripada - njegov del denarja od izpeljane akcije. Walker tako začne svoj maščevalni pohod in s sabo prinaša smrt, zanimivo pa je, da on fizično ne ubije nikogar; že njegova sama prezenca je dovolj smrtonosna. Na koncu, ko ima svoj denar praktično že na pladnju, preprosto - izgine v temi. Walker je prikazen, ki se prikazuje in izginja, (daljšega) postanka ne pozna. Zatorej je razumljivo, da denarja ni vzel - to bi bil zadostni pogoj, da neha strašiti po svetu in najde mir v onostranstvu. Že Walkerjevo ime pa razkriva njegovo naravo - on hodi, cilja nima, želja po denarju je le izgovor za njegov nadaljnji tuzemski obstoj.
V Funny Games2 (1997, Michael Haneke) se srečujemo z isto nujnostjo usode žrtev. Mladeniča Peter (Frank Giering) in Paul (Arno Frisch) za zabavo pobijata družine, ki imajo tudi tu navidezno možnost preživetja, v resnici pa je film sam proti njim. Ko žrtev enega od obnorelih mladeničev s puško ustreli v prsa, drugi z daljinskim upravljalcem Funny Games previje nazaj in potem (ali raje prej) prepreči njeno dejanje. Ker sta morilca šibkejša od Chigurha in Walkerja, vseeno pa žrtvam ni dodeljena možnost preživetja, lahko film po svoji volji spreminjata, če že pride do kakšne resne ogrozitve njunih načrtov.
Chigurh, Peter, Paul in Walker so vsi neustavljivi morilci; prvi trije lahko upravljajo s filmom, Walker pa ne. Tega mu tudi ni treba, saj ubija že s svojo prisotnostjo. Kot nepremagljiva prikazen ne potrebuje pomoči filma, za to, kaj vidijo gledalčeveve oči, pa mu je -kakor tudi za denar- vseeno.
Dodaj komentar 16.08.2008 20:41 selemjan
John Abercrombie - Timeless
Abercrombie je žal nekoliko spregledan jazzovski kitarist. Njegov Timeless (1974) mi je poleg Conference of the Birds Davea Hollanda in Survivors’ Suite Keitha Jarretta najboljši album založbe ECM, ki se zadnje čase zanima tudi za klasično glasbo.
Umirjena kontemplativna skladba Timeless je s svojo dostopnostjo bolj kot ne redkost v opusu Abercrombieja. Jan Hammer je orglar, Jack DeJohnette pa na bobnih. Mimogrede, dolžina je čez 10 minut (tu na youtubeu še malce skrajšana). Enjoy.
naslednji prispevek o filmu v bližnji prihodnosti (ponedeljek)
3 komentarjev 15.08.2008 23:16 selemjan
Ko sem na ameriškem Amazonu bral ocene o Znotraj (A l’intérieur, 2007, Alexandre Bustillo in Julien Maury), sem naletel na tole (dovolj je, da samo preletite):
This movie has got to have one of the most idiotic plots ever. [...] But the moment the cops arrive to check on the heroine, it begins to dreadfully go south. [...] I caught myself wondering whether I was watching a horror movie, or a horror spoof. I’m not a doctor, but I know quite a few, and I’m pretty sure that no one would survive 5 minutes (let alone walk around) after being stabbed with huge scissors in the bellybutton, poked in the throat with a stick, smacked in the head with a toaster [...] While pregnant! [...] A woman whose water has broken would be doubled over in debilitating pain every 5 to 3 minutes as her contractions worsen. And didn’t they have medical consultants on the set to teach them that C-sections are performed by cutting horizontally just above the mons pubis, not vertically up from the bellybutton? [...] What would any cop do upon entering a place that looks like a slaughterhouse? He’d immediately call for back-up. Upon finding the suspect, he’d restrain her and search her. He’d NOT handcuff himself to the perp who’s already in his car being brought in for questioning, and drag him along into the slaughterhouse. He’d NOT turn his back to allow the psycho to blow his brains out. He’d NOT leave a pregnant, bloodied victim on her own when the lights suddenly go out while he goes off to look for breaker box.
Prvič, ta oseba se pritožuje nad grozljivko. Ni mi povsem jasno, od kdaj naj bi ta žanr hlepel po realističnosti. Telesi Sarah (Alysson Paradis) in skrivnostne norice (Béatrice Dalle) sta res nadčloveško trdoživi, kje pa piše, da bi morali biti človeški?
Drugič, pogosta napaka, ki jo dela gledalec, je ta, da iz neumnega dejanja filmskega lika sklepa, da je film oz. scenarij sam neumen. Kot vidimo v tem primeru - gledalec meni, da če se policaj vede neumno, potem je neumen film. Policaj je vsekakor ravnal neodgovorno, če ne že neumno, da po slišanem streljanju v hiši po radiu ni zaprostil za okrepitve. Kaj pa, če je ta lik mišljen kot neumen ali pa, denimo, se hoče dokazati pred kolegi, da zmore sam opraviti z nevarnostjo. Zakaj že a priori pričakovati, da se bodo vsi obnašali situaciji primerno?
Dodaj komentar 15.08.2008 00:35 selemjan
There Will Be Blood; 2007; r: Paul Thomas Anderson; i: Daniel Day-Lewis, Paul Dano, Dillon Freasier; drama
Anderson je nekoč izjavil, da nikoli ne bo prekosil svoje Magnolije (Magnolia, 1999), po ogledu njegovega najnovejšega filma pa bi si mu upal nasprotovati. Čeprav sem mnenja, da je oskar za najboljši film šel v prave roke, me Tekla bo kri vsekakor ni pustil ravnodušnega.
Daniel Plainview (Daniel Day-Lewis) je bogat naftar, self-made man, ki ima jasno zastavljene prioritete; najprej nafta-denar, potem šele njegov sin H. W. (Dillon Freasier), v resnici posinovljenec, njegov pravi oče je umrl v nesreči1. Daniel v stilu tipičnega stiskača v zapravljanju denarja ne uživa; rad ga kopiči. Ženske in družba ga ne zanimajo, radosti ga le vrtanje v zemljo. Nekega dne ga pride opozorit Paul (Paul Dano), skrivnostni mladenič z nejasnimi nameni, da se v njegovem kraju skriva veliko nafte pod zemljo. Daniel se, ne bodi len, tja odpravi s sinom in zvijačno pregovori očeta Paula (ki se zdaj imenuje Eli in je obseden z vero), da mu proda dragoceno zemljo, in tako Daniel spet prične lov na nafto. Pozneje se nepričakovano prikaže možakar, ki trdi, da je Danielov brat Henry, kar se pozneje izkaže za neresnico in to mora plačati z življenjem. Film se konča z Danielovim škodoželjnim razkritjem resnice H. W.-ju in umorom Elija, ki je prišel prosit za denarno pomoč svoji cerkvi.
Torej epski film o pohlepu, religiji in krivdi - pa je res samo to? Že izhodiščno moramo biti pozorni na to, da sta glavna igralca, Daniel in Paul, v filmu obdržala svoji imeni. Daniel je samemu sebi zvest, v drugih ljudeh pa vedno vidi najslabše, kot sam pove. Daniel ne vrta samo v naravo, vrta tudi v duše ljudi, ne zaupa jim, prepričan je, da v sebi nosijo skrivnosti in da niso pristni. Verjame, da pusta narava, posuta s kamenjem, ni to, za kar se izdaja, zato jo vrta, da dobi iz njen življenski sok, njeno bistvo - nafto … iz ljudi pa kri. Z H. W.-jem in Henryjem se ne zna povezati; čeprav ga imata iskreno rada in se nočeta okoristiti z njegovim bogastvom, on v njiju vidi grožnjo, saj niso v sorodstvu - iste krvi. Sta le lažna sin in brat, kakor je tudi Eli, tisti ne-Paul, ki Danielu pravi brat, le “lažen profet”2. Tekla bo kri ne pomeni le obljubo filma, da bo na koncu počasnega dogajanja krvavo nasilje, temveč tudi Danielovo namero, da bo še pred koncem poskrbel, da pride resnica na dan - kri, ki mu je tuja, ki ni ista. Če se želijo klasični literarni stiskači odkrižati svoje družine (glej Varljivo plemenitost ), jo stiskač Daniel obupano želi najti - ljubezen in prijateljstvo mu nista dovolj, le družini gre zaupati. Od nje je kot mladenič pobegnil (najbrž zaradi kakih neprijetnih razlogov), zdaj pa se mu po njej toži.
Lažna brata in profeta oba brutalno ubije,v glavo prvega požene kroglo, glavo drugega pa iznakazi s kegljem. Kot da bi jima želel vzeti prepoznavnost - obrazov si ne zaslužita, tako in tako že njuna kri govori o resnični identiteti. H.W.-ju, ki je na koncu že odrasel moški, ne vzame življenja, saj je le-ta že od otroštva zaradi nesreče gluh. Ne govori, zato je Danielu lažje prenašati njegovo nepristnost. Rešila ga je tišina.
3 komentarjev 11.08.2008 06:42 selemjan
Stari Rubén se je razdajal vsakomur in obenem nikomur; s kretnjo roke ti je nestrpno namignil, da želi tvoja ušesa ob sebi, po vprašanjih pa so njegova usta postala nema. Ko mi je pripovedoval zgodbe, ni nikoli pomolčal, da bi si zbral misli in ohranil rdečo nit; če se mu je zazdelo, da ga ne poslušam dovolj pozorno, je le razdraženo pihnil skozi nos in nadaljeval. Včasih me je prevzel občutek, kot da njegove misli doživljam neposredno, besede pa so mi povsem odveč. Starec pepelnatih las in utrujenega pogleda je govoril s strastjo zaljubljenega mladeniča in preudarnostjo modreca. Govorjenje je starikavemu telesu, ki je s svojo suhljato višino spominjalo na zarjavel žebelj, znova in znova povrnilo življenje.
Eden najživejših spominov mojega otroštva je prav on. V naš kraj je prišel, ko mi je bilo kakih pet let. Večino časa je brezciljno kolovratil naokoli; nog med hojo skorajda ni dvigoval, s koraki je previdno drsal po tleh, kot da bi se bal, da zna vsak trenutek naleteti na praznino pod sabo. S čukastim pogledom me je premeril vsakokrat, ko sem mu prekrižal pot, kot otrok sem se bal, da se s tem bolščanjem hoče dokopati do moje duše. Svojega doma ni imel, stara vdova Torres je na svoji haciendi zanj našla sobico, kamor je lahko hodil spat, ko je bilo zunaj premrzlo. Vdova ni bila dobra toliko po naravi kot po odločitvi. Po moževi smrti si je krajšala čas s pijačo in dobrimi deli. A od Rubéna ni slišala veliko zgodb, saj se je ta razgovoril šele v svojih zadnjih letih, poprej naj bi se vztrajno oklepal molčečnosti.
Opravljal je priložnostna dela, ki so mu jih ljudje poplačali s hrano, enkrat pa mu je nekdo podaril ponošen suknjič, ki je sicer na Rubénovih capah izgledal prav gosposko. Nanj je bil močno ponosen in nikoli nisem videl, da bi ga kdaj snel. Take male stvari so ga izredno veselile, morda velikih sploh poznal ni.
Preobrazba iz molčečneža v pripovedovalca se je zgodila kar naenkrat, brez ceremonij. Maria del Carmen, sosedova hči, je rutino najinega popoldanskega druženja presekala z novico, da se je že navsezgodaj zjutraj na njihova vrata narisal Rubén in jim več ur nepretrgoma pripovedoval neke prismuknjene zgodbe. Nanjo je še poseben vtis naredila zgodba o možu, ki je nenadejano našel zaklad, za katerega nikoli ni vedel, a do njega ni imel več pravice in umrl je nesrečen. Takoj po tem je Mariina mama vzrojila in starca spodila iz hiše, oče pa je le presenečeno spremljal ta razplet. Kdo bi razumel vse te nesmisle, se je otroško nasmejala Maria del Carmen in se privila k meni.
Rubéna smo skoraj vsi radi poslušali, morda je res bil čudak, pripovedoval pa je tako doživeto, da je človek kar pozabil na čas. Pridi sem, mi je nekoč zaklical. Hladil se je v senci skrivenčene oljke in me pozorno gledal izpod čela. Obraz je imel nenavadno miren, kot da bi se spravil s svetom. Njegove grobe poteze so se hipoma ublažile, vse te gube, prej tako globoke, so zdaj tvorile pomirjujočo ubranost. Poslušaj me, je suho dejal, tokrat ne bom dolgo govoril.
Nekoč je živel preprost fant s preprostim in ljubečim dekletom, a od življenja je hotel nekaj več, zapustil je dekle in svoje rodno mesto. Čez nekaj let se je odločil vrniti in prositi za odpuščanje, saj se je zavedel, da je storil hudo napako. Ko se je vrnil, si je njegova ljubezen že našla zamenjavo, on pa je ugotovil, da je pravzaprav storil dve napaki. Zaradi trpljenja se je prerano postaral. Zdaj je starec, ki lahko samo nemočno opazuje, iskrenost si lahko privošči le kot pravljičar.
Po teh besedah je Rubén obnemel in povesil glavo, zame se ni več zmenil. Odgovarjanje in pojasnjevanje mu tako in tako nista bila v navadi.
Dodaj komentar 9.08.2008 18:59 selemjan
Sonny in Linda Sharrock - Black Woman
Sharrock je bil brez dvoma eden najbolj inovativnih (avantgardnih) jazzovskih kitaristov. Njegov zadnji album Ask the Ages velja za mojstrovino, jaz pa sem vedno imel raje sodelovanja z njegovo ženo Lindo - na fusionovski Paradise sicer nisem ravno nor, album Black Woman pa je edinstvena glasbena izkušnja. Ni za vsakogar, če vam je pa npr. všeč Great Gig in the Sky od Floydov, vam bo najbrž tudi tole.
6 komentarjev 8.08.2008 06:38 selemjan
Pri raznoraznih “blogerskih vojnah” bloger čestokrat kritičnemu anonimnežu jezno očita, da je strahopetec in da naj se podpiše s pravim imenom. Zakaj bi se moralo razkrivati imena, če je kritika upravičena? Kaj pravzaprav užaljeni bloger želi, ko zahteva neznančevo ime? Ne vem, meni se še zdi najbolj logično, da ga misli zgooglati , češ hahaha, a to si torej ti, le pazi se me, ali hahaha, tak dripac bo mene kritiziral! Kaj drugega pa naj počne z njegovim imenom?
Sam uporabljam vzdevek v vlogi avtorja kakor tudi komentatorja in tako bo tudi ostalo1 . Da se vrnem k prvemu odstavku - vzemimo primer, da nekoga kritično komentiram, on pa mi teži, da naj povem svoje pravo ime, “šele potem bom lahko govoril”. Ali ima moja kritika, če je dobro argumentirana, kaj manj veljave ob moji razkriti identiteti? Okej, lahko bi se recimo izkazalo, da hinavsko kritiziram nekaj, kar tudi sam počnem, a to moje kritike samo po sebi ne naredi neveljavne. Francoski režiser Louis Malle je v svojih največjih mojstrovinah ognjevito kritiziral zlaganost buržoazne družbe, pa je on sam bil eden njih. Malle je morda bil hinavec ali slabič, a menim, da to ne ogrozi kredibilnosti njegovih filmov samih po sebi. Ne pravim, da je “hinavsko” kritiziranje lepo, prav nasprotno, želim pa tudi reči, da bi se nekateri blogerji lahko raje osredotočili na argumentirano odgovarjanje kritiki, kot pa da se spravljajo ad hominem na komentatorja oz. ga poskušajo zaf***ti iz užaljenosti. Če je kritika neargumentirano blebetanje, pa že tako in tako sama diskreditira avtorja, ki se tako ne potrebuje razkrivati.
Druga stvar je seveda odgovornost, ki naj bi jo komentator prevzel s svojim imenom. Prevzetje odgovornosti se mi zdi potrebno le v primeru, če komentiranje krši kak zakon. Dobro argumentirana, nesovražna kritika ni sporna, da bi zahtevala neko odgovornost.
Želim povedati to, da ob vsem spektaklu razkrivanja -myspacei, facebooki in podobne stvari- drvimo proti stopnji, kjer se bo človek, ki ne želi razkriti svoje identitete, smatral za sumljivo osebo, ki sigurno nekaj skriva oz. v najboljšem primeru nima take kompetence kot “javnež”. Če je bil internet na začetku pribežališče za ljudi, ki so hoteli izkusiti anonimnost, postaja zdaj bolj in bolj usmerjen v razkrivanje - na svojih osebnih straneh ljudje lepijo svoje slike, obveščajo bralce, kaj trenutno počnejo in kakšno glasbo si vrtijo, kaj berejo, kako se počutijo, s kom so bili na pijači, pišejo o svojih težavah … Anonimnost se je obrabila, zamenjalo pa jo je (vzajemno) nadzorovanje.
Kolikokrat sem obveljal za čudaka, ker sem ugašal telefon in s tem nisem bil ves čas razpoložljiv … Težko je verjeti, da smo kdaj lahko živeli brez mobilnih telefonov, morda se bomo čez leta čudili, kako smo lahko poprej shajali brez myspaceov, facebookov, last.fm-ov in chat programov. Zmenki bodo postali še posebej mučni (če že niso), ker bomo o drugih praktično že vse vedeli iz njihovih osebnih strani. Dandanes je “in” kritično razgrabljati o tem, kakšna orwellowska družba postajamo, mi “mali ljudje” pa nevede znatno pomagamo graditi tak svet. Ljudje, ki zaničujejo šov Big Brotherja, se pustijo na MSN-ju predvajati preko kamere in kažejo, kaj ravnokar poslušajo (to se vse podrobno beleži na last.fm-u), na svojih osebnih straneh pa lepijo slike iz počitnic, naznanjajo, kaj mislijo početi čez dve uri in s kom, zaupajo svojo vero, spolno usmerjenost … Zaradi Facebooka so dijaki in študentje zaradi netaktnih fotografij celo že bili izključeni iz šol in fakultet, sami so se dostavili na pladnju; sami so opravili nadzornikovo delo namesto njega. Razlika med vsem tem in BB-jem nenadoma ni več tako kričeča. Ironično je, da bi najbrž veliko teh ljudi na anketo o zasebnosti odgovorilo, da jim je zelo pomembna. Pri tekmovalcih BB-ja, čeprav se jih da opazovati pri opravljanju osnovnih potreb, vsaj nikoli ne moremo natanko vedeti, kaj se jim dogaja v glavah.
Da šaljivo zaključim s kitico pesmi Emily Dickinson (z eno vrinjeno črko):
How dreary – to be – Somebody!
How public – like a Frog –
To tell one’s name – the livelong June –
To an admiring Blog!
Dodaj komentar 6.08.2008 18:57 selemjan
Pred kratkim se je zgodil revival moje teme o MSN osebnostih, to me je spomnilo, da bi lahko napisal še isto o ljudeh, ki obiskujejo fitness. O samemu fitnessu sem pisal v temi Mitologija vsakdana. Osebe so spet razvrščene po stopnjah (ne)nadležnosti (1 je prijetno, 5 pa nevzdržno).
Maria Rita - poimenovana po znani brazilski pevki; rada dela vaje za zadnjico, še posebej takrat, ko je okoli veliko moških. 1/5
Neverujoča - praviloma starejša gospa, ki se končno odloči za fitness; ob prvemu obisku jo spremlja kolegica, neverujoča pa ji vzhičeno ponavlja Jožica, ne morem verjeti, da to res počnem! … Prvi obisk je v večini primerov tudi edini obisk. Oh well. 1.5/5
Flavor Flav - svoje ime dolguje raperju, ki stalno nosi velikansko uro okoli vratu. V našem fitnessu je basically speaking pet področij: garderobi za ženske in moške, soba s kolesi, stepperji in treadmilli (tu se ponavadi zadržujejo ženske in starejši ljudje), soba z mašinami (ž in m) in soba z utežmi (moški). Sam grem na koncu še za petnajst minut na kolo1 in že takoj na začetku tega rituala sem opazil čudaško navado nekega možakarja - Flavor Flava. Vsakič ko se nameni v garderobo, na poti, v sobi s kolesi, pogleda na uro. Vedno. Kaj pa je to kaj takšnega, porečete. A v vsaki sobi je stenska ura - zakaj dvigovati zapestje, ko pa lahko preprosto vržeš pogled na uro na steni? Resnica je taka, da Flavor Flav v sobi s kolesi (kjer je največ punc) zapestje h glavi dviguje zato, da se mu napne biceps in tako upa, da bo očaral kako dekle. Case solved, my dear Watson. Je nenevaren in predvidljiv, zato 2/5
Pozejdon (mutirani Flavor Flav) - pretty much the same story, samo da namesto gledanja na uro roko dviguje zato, da pije iz steklenice - vedno v sobi s kolesi, na poti do garderobe. 2/5
Doriana Gray - ponavadi ženska malce močnejše postave, ki fitness obiskuje že celo večnost in se tekom časa čisto nič ne spreminja oz. ohranja isto (prekomerno) težo. Bodisi nezdravo jé bodisi se samo spreminja njen portret, ki mora zdaj že prikazovati sanjsko postavo. 2.5/5 (for her own sake)
Asistent - v fitness hodi le zato, da spremlja svojega kolega in mu pomaga (pri “odpovedih”) ter ga stalno hvali. Sicer nenevaren, a po svoje nadležno absurden. 3/5
Tekmovalni firbec - njegov pogled je uperjen v obtežitev mašine, s katero vadiš. Če videno ogroža ali presega njegove lastne sposobnosti, ga na primer izda rahel negotov trzljaj z ustnicami, v nasprotnem primeru pa na njegovemu obrazu zaigra komaj opazen gosposki nasmešek. Fitnessoslovci so v zadnjih časih zabeležili zaskrbljujočo porast teh kreatur z odličnim vidom in zakrnelim moralnim čutom; znati se moramo pravilno odzvati na njihova passive-aggressive obnašanja, sicer znajo biti težavni. 3/5
Obremenjeni Jesihar - ob vajah z visoko obremenitvijo (seveda vključujoč “odpoved”) se dere kot jesihar. Ekstremni primeri spominjajo na prašičje koline. Včasih po zadnji ponovitvi jezno -s pridihom zmagoslavja- vrže utež(i) na tla. Pozor, morda bo želel priznanja; najbolj ga pomirita besedici ”bravo, stari” . 3.5/5
Divji veter (mutirani OJ) - se dere ob kateri koli obremenitvi, dretje je v njegovi krvi, je kot divji veter, ki ne pozna postanka. Pazite, da vam ne bo odpihnil živcev. Je redek primerek, a jako nadležen. 4/5
Prežeči tiger - potuhnjeno čaka, da si konec s serijo in se hoče potem “uštuliti” vmes. Slabo odreagira na “ne”. Ne povezuje se ga le s tigrom; ima sokolov vid, je vztrajen kot mravlja in jeznorit kot merjasec. 4.5/5
Umnik - največje zlo, črna luknja fitnessa, ki vase vsrka vso dobro voljo drugih. Treba se ga je bati in ogibati; njegovo govoričenje je gromozanska grožnja za živce. Neprestano hoče dokazovati, da pozna terminologijo fitnessa in da obvlada vsa pravila. Njegov povprečen monolog gre takole: ej stari grem js joške delat zdej, pol pa noge mal, aja bencha še nism dons delu, ejga, mal sm mlahav v ramenih, morm mal par shrugov napokat … Na višku navdušenja nad sabo tudi govori v nepovezanih stavkih, ki zadevajo prehrano: definicija … hehe … skuto pojedu … pojedu spet skuto, evo … mišična masa …5/5
Zadnji komentarji